Bog, ki te ne razumem vedno dobro! Mesec november začenjam danes. Vsi sveti, spomin vernih rajnih … Dneva, zaznamovana z mislijo na naše pokojne. Grem na pokopališče, nesem cvetje, prižgem sveče. Ljubljene osebe imam v spominu z obujanjem skupnih doživetij, spominjam se jih v pogovoru s sorodniki in prijatelji, spominjam se jih na poteh nekdanje skupne hoje. To sta dneva, polna posebej intenzivnih misli na čas, ko so mi umrli ljubljeni. Praznina, nemoč, obup in strah, prepleteni z jokom in bolečino, za katera se zdi, da ne bosta minila, da me napolnita do konca. Ne vidim ničesar več, le temo, kletko brez izhoda, brezno, globoko in temno, vidim konec. Ali je prav tako?

Gospod, nauči nas šteti naše dni.

Sveti Avguštin pravi: Zaradi Gospodovega usmiljenja ne vemo, kdaj bomo umrli; skrit je zadnji dan, da bi vse dneve jemali resno.

Bog, do katerega ne najdem vedno poti! Začetek novembra je čas, ko se zavem lastne minljivosti … Ali je to tesnoba? Zagotovo … Ko ne sprejmem, ko hočem odriniti stran, ko hočem z obiski takšnih in drugačnih lepotilnih centrov in salonov izbrisati gube in prekriti sivino las. Dnevi minevajo, sence se daljšajo. Želim si, da bi bilo zavedanje lastne umrljivosti moja moč. Kako? Sprejemati druge in sebe, imeti rad sebe v vsakem življenjskem obdobju. Najti vero in zaupanje, najti pot k Njemu. Vedeti, da Bog skrbi zame, za človeka, da nikoli ne pušča v samoti in temi.

Gospod, nauči nas šteti naše dni.

Besede Franca Sodje naj tolažijo: Čim več svojih dragih smo izgubili, čim več jih imamo v večnosti, tem lažje bo tudi naše slovo. Če nas je res vezala iskrena ljubezen, nas veže neugnano hrepenenje, da se spet srečamo.

Bog, ki ne puščaš v temi! Praviš, da me bo rešila lastna težnja k svetosti. Kako naj bom kakor oni, svetniki, katerih kipe gledam v cerkvi? Kako naj bom kakor ti? Slutim … Vem, da mi ne puščaš izbire. Od mene želiš svetost. Vem, da hočeš, naj grem po vasi, v službo, med ljudi z idejo, da se je treba rešiti sebičnosti, preračunljivosti, lažnivosti, nasilnosti, brezbrižnosti, nepravičnosti in prevar. Sem lahko svet? Svet kakor svetniki, svet kakor ti?

Gospod, nauči nas šteti naše dni.

Pisec Malega princa pravi: Ne upaj ničesar od človeka, ki dela le za svoje življenje, ne pa za svojo večnost. (A. de Saint-Exupery)

Bog, ki si mi prisluhnil in me poslušaš vedno znova! Sklenil sem, da bom poskušal. Skušal bom razumeti, da vsak dan, vsak kraj in vsak čas že sam po sebi dovolj pomeni. Škoda bi bilo, če bi zapravljal svoje moči, svoje darove in svoje sposobnosti. Ti daješ pomoč samo za zdaj in samo za tukaj. Trudil se bom biti svet!

Gospod, nauči nas šteti naše dni.

V Matejevem evangeliju beremo: Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. (Mt 5,11)

Gospod, smrt vzame nedolžne otroke, pokosi mlade ljudi, polne življenjske moči, pobere poštene in koristne, ne pa tistih, ki jih nihče ne potrebuje; prehiti tiste, za katerimi ostajajo obupani in žalostni otroci, zakonci, starši, zaročenci, prizanese pa tistim, za katerimi ne bi nihče jokal. Ne razumem, Gospod. Zakaj ne uporabljaš naših meril, naših tehtnic? Težko mi je, Gospod, ker ne razumem. Vendar se trudim, da bi veroval. Trudim se, da bi me smrt s svojimi norimi izbirami ne spravila iz tira. Verujem, saj vem, da ti ne nagrajuješ svojih pravičnih s polnim številom zemeljskih let, ampak z večnim življenjem. Podpiraj to mojo vero, Gospod.

zapisala: Lidija Šalamun