Binkošti obhajamo petdeset dni po veliki noči; na ta dan se spominjamo prihoda Svetega Duha in ustanovitve Cerkve.
S tem dnem zaključujemo velikonočni čas. Po binkoštih se nadaljuje navadno cerkveno leto, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa.
Binkošti so tretji največji cerkveni praznik. So praznik Svetega Duha.
"Tedaj je nastal nenadoma z neba šum, podoben bližajočemu se silnemu viharju, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. Prikazali so se jim jeziki kakor plameni, ki so obstali nad slehernim po eden." (Apd 2,2)
Dogodek je pritegnil množico ljudi, ki so se čudili: "Kako to, da jih slišimo v naših jezikih oznanjati velika božja dela?"
Ni tako pomembno, da so govorili različne jezike, ampak da so oznanjali velika božja dela. To je jezik, ki ga ljudje razumejo. Učenci ne govorijo o sebi, temveč o Bogu. Dokler človek govori samo o sebi in o svojih delih, ga nihče ne razume in ne posluša. Tudi če govori več jezikov, bo nekako ostal tujec. Šele ko spregovori o Bogu in njegovih delih, se začnejo odpirati srca in se rojeva občestvo. To je delo Svetega Duha - povezuje, kar je razdeljeno in razkropljeno, ker govori vsem razumljiv jezik.
Prihod Svetega Duha, ki ga slavimo na binkoštni praznik, označujeta dve podobi: vihar in ogenj.
VIHAR
"Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha." (Jn 3,8)
S svojimi besedami bi lahko rekli: delovanje božjega Duha je v vsakem smislu neprogramirano. Duh se prebudi kot veter v krošnji. Ne vidiš, od kod in kako je prišel, le vzgibane veje govore o njem.
Duha ni mogoče zajeti, uokviriti ali kontrolirati. Duh je, kot veter, nezaustavljiv. Pod njegovimi sunki padajo najrazličnejše ovire: podirajo se plotovi gotovosti, upogibajo uporna stebla, čistijo se oblaki strahov. Če letimo na krilih Duha, mnogokrat pristanemo na "nenačrtovanem aerodromu"! V novi deželi. Ob takšni izkušnji namreč spoznavamo, da ne nosimo mi Duha, marveč da Duh nosi nas. Duhu ne moremo ukazovati, pač pa se mu lahko damo na voljo: njegovi moči, njegovi smeri, njegovim učinkom, njegovemu gibanju.
OGENJ
Drugo znamenje Duha je ogenj, ki osvetljuje, ogreva, očiščuje. Jezus je rekel zase: "Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj, in kako želim, da bi se že vnel!" (Lk 12,49)
Ogenj se prižiga in ogenj prižiga naprej. Pred njim je treba izpostaviti sebe v svoji človeški vnetljivosti. Povedano drugače, treba je razpihati tisto živo iskro v duši, ki tolikokrat ostane skrita pod pepelom in se nikdar ne razvname.
Če smo kdaj opazovali divjanje požara, nas je obšel strah. Kdo se ne bi zbal sile, ki grozi s svojo uničujočo močjo? Le norec bi se vrgel v ogenj! Pa vendar se je treba vreči vanj; v očiščujoči ogenj, v katerem bo zgorelo vse, kar nas prerašča, duši in oklepa.
Sem pripravljena na očiščenje? Kako močno je v meni prižgana svetilka vere, ki sveti, ogreva, prižiga ...
Ne glede na podobo viharja, ognja ali kako drugo podobo želi binkoštno praznovanje v nas prebuditi tisto veličastno življenje, v katero smo bili pri zakramentu svetega krsta vcepljeni in pri zakramentu svete birme potrjeni. Nič čudnega torej, če se naš praznik največkrat zlije v molitveni pridi pridi, Sveti Duh ...
"Pridi, Sveti Duh,
na naša mesta, hiše, družine, na oči in srce.
Brez tebe razpada življenje v vrsto nesmiselnih dni;
brez tebe nas tehnika ubija,
brez tebe so naše cerkve muzeji,
brez tebe je molitev čvekanje.
Brez tebe okamni naš nasmeh.
Brez tebe je svet puščava.
Pridi, Sveti Duh,
naša praznina hrepeni po polnosti tebe,
pridi, stvarnik Sveti Duh." (Gutl)
na naša mesta, hiše, družine, na oči in srce.
Brez tebe razpada življenje v vrsto nesmiselnih dni;
brez tebe nas tehnika ubija,
brez tebe so naše cerkve muzeji,
brez tebe je molitev čvekanje.
Brez tebe okamni naš nasmeh.
Brez tebe je svet puščava.
Pridi, Sveti Duh,
naša praznina hrepeni po polnosti tebe,
pridi, stvarnik Sveti Duh." (Gutl)
BINKOŠTI NA SLOVENSKEM NEKOČ
Svetega Duha upodabljamo v obliki goloba. Cerkev je vernikom ta prihod zelo nazorno predstavljala s spuščanjem goloba izpod cerkvenega stropa. Pomembnost praznika kaže že to, da so ga praznovali na binkoštno nedeljo in binkoštni ponedeljek. Za ta dan so okrasili cerkev z iz zelenja spletenimi venci, ki so jih pripravile ženske. Pri maši je bila procesija, dekleta so bila oblečena v bela oblačila. Za binkošti je bilo značilno zvonjenje s pritrkovanjem. Velikokrat je bilo v župniji na ta dan prvo sveto obhajilo otrok. Mnogi ljudje so šli tudi na romanja. Na ta dan so prišle na mizo boljše jedi ali so za ta dan spekli vsaj boljši kruh.
Največja značilnost tega praznika pa je bila, da so mladi fantje delali velike norčije. Ukradli so rože in jih odnesli k sosedom. Razstavili so voz in ga po delih odnesli na streho ali na brajde. Odnašali so vrata, kolesa, pluge, samokolnice in jih zložili pred gasilski dom. Z oken so snemali lesena polkna in jih znosili na sredo vasi. Na vrata so obesili vedro vode, in ko je zjutraj gospodar ali gospodinja odprla vrata, se je voda polila. Predmete, ki so jih vzeli, so tudi odnesli celo v drugo vas.
Marsikatero dekle, ki je imelo stroge starše, je zjutraj čakalo veliko presenečenje. Posebej so si privoščili najstarejše samsko dekle v vasi. Naredili so ji slamnatega moža in ga dali na streho. Zato so dekleta vstajala zelo zgodaj. Šla so okoli hiše, da so pogledala, ali visi na strehi kakšen natlačen možakar. Če so ga našle, so šle po lestev in ga hitro odstranile. Za dekle bi bila velika sramota, če bi to videli sosedje in vaške klepetulje.
Tudi pastirji so bili zelo nagajivi. Dvoriščna vrata so zavezali, kljuko pa namazali s "kravjekom", da pastir ni mogel hitro na cesto in dati znamenja, da žene krave na pašo. Njegov največji ponos je namreč bil, da je na binkoštno jutro bil prvi na gmajni. Tisti je dobil okoli vratu venec iz rož. Tudi krava ga je dobila. Pastir, ki je zadnji prišel na pašo, pa je dobil okoli vratu venec iz kopriv. Rekli so mu "finc luknja". Prav tako so dali venec iz kopriv kravi.
Na binkoštni dan so dekleta šla pred zoro na pšenično njivo in se umivala v njeni rosi. Verjela so, da bodo lepa kot pšenica in kruh.
Z binkošti pa je bila in je še danes povezana tudi BIRMA.
ZAKRAMENT BIRME
V Stari zavezi so preroki naznanjali izlitje Gospodovega Duha na pričakovanega Mesija in na vse mesijansko ljudstvo. Vse Jezusovo življenje in poslanstvo je potekalo v popolnem občestvu s Svetim Duhom. Apostoli prejmejo Svetega Duha na binkošti in oznanjajo "velika božja dela". S polaganjem rok posredujejo novokrščenim dar istega Duha. Cerkev je skozi stoletja živela od Svetega Duha in ga podarjala svojim otrokom.
Zakrament se imenuje BIRMA, ker potrdi in okrepi krstno milost. Imenuje se tudi KRIZMA zaradi bistvenega obreda MAZILJENJA.
Bistveni obred birme je maziljenje s sveto krizmo (z balzamom pomešano olje, ki ga posveti škof). Delivec pri tem položi krščenemu roko na čelo in izgovarja obredu lastne besede. Mazili z besedami: "Sprejmi potrditev - dar Svetega Duha." Učinek birme je posebno izlitje Svetega Duha kakor nekoč na binkošti. To izlitje vtisne v dušo neizbrisno znamenje in podeli rast krstne milosti: globlje zakorenini v božje sinovstvo; trdneje zedini s Kristusom in njegovo Cerkvijo; okrepi v duši darove Svetega Duha; podeli posebno moč, da bi pričevali za krščansko vero.
Kdor je že krščen, more in je dolžan prejeti ta zakrament enkrat samkrat. Da bi ga prejel učinkovito, mora biti v stanju milosti.
Prvotni delivec birme je škof. Tako pride do izraza povezava birmanega s Cerkvijo v njeni apostolski zgradbi.