PRAZNIK SVETIH TREH KRALJEV oziroma Gospodovega razglašenja

nazaj na prvo stran

Nazaj na prispevek: Svečnica

Pojdi na prispevek: Sveta družina

Podaj svoje mnenje

Praznik Svetih treh kraljev je eden izmed praznikov iz božičnega sklopa in se ga praznuje 6. januarja. Praznik najbolj poznamo po tem, da so takrat prišli trije kralji k novorojenemu Jezusu in prinesli vsak svoje darilo. V spomin na to na ta dan v jaslice postavimo tri kralje: Gašperja, Miho in Boltežarja. Ponekod (tudi pri nas) praznik imenujejo tudi tretji božič, večer pred njim pa tretji sveti večer. S praznikom sv. treh kraljev se konca "božična doba". V navadi kropljenje hiš in kajenje s kadilom Ob tem prazniku je pri nas v navadi kropljenje hiš z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom. Na vhodna vrata domov se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B+09. Od vsega začetka so kristjani praznovali ta praznik zelo slovesno, saj je pomenil, da so za rojstvo Odrešenika zvedeli vsi narodi takrat znanega sveta. Praznik iskalcev Boga Praznik svetih treh kraljev je praznik iskalcev Boga. V potovanju modrih z Vzhoda lahko gledamo podobo potovanja k veri in v veri. Trije modri se niso dali omajati ob drugačnosti drugih, ampak so ostali zvesti na poti za spoznanim idealom. Niso jih zmedli tisti, ki v bistvu ostanejo zvesti le svojim ciljem in svojim načrtom, za dosego katerih so pripravljeni pomendrati vse okrog sebe ( kot Herod ). Pač pa so se začeli približevati iskanemu Bogu, ko so postali pripravljeni podvreči svoje lastne načrte spoznanemu znamenju, ki jih je privedlo do srečanja z Odrešenikom. Praznik "potovanja" za verujoče Potovanje modrih je lahko podoba potovanja tudi za verujoče. Zavedamo se, da je vera dar. Pozabljamo pa včasih, da nam pomeni hkrati tudi napor. Nikomur izmed nas niso podani tako trdni dokazi za vero v razodetega Boga, da bi lahko popolnoma razvrednotili tudi drugačno možno življenjsko odločitev. Verujoči tudi sami ne moremo pokazati na lastno življenje, ki bi bilo brez težav, trpljenja, negotovosti in greha…. Kolikokrat nas v življenju udari v obraz vprašanje, na katerega ne vemo odgovoriti …!!! Boga, ki vanj verujemo, ne moremo nikdar spremeniti v mirno posest. Verniki se ne moremo vesti kot kakšni kapitalisti resnice, ki bi nauk vere lahko zviška delili levo in desno okrog sebe, ampak se moramo velikokrat ponižati v iskanju Odrešenika …. Koliko smo za svojo vero prepotovali in koliko zanjo zares žrtvovali....? Praznik našega najdenja, doživetja božje slave, ki se je razodela nad narodi Radost praznovanja je v tem, da je najden Odrešenik, ki se je napotil k človeku, vsakemu človeku dobre volje. Človekovo iskanje je utemeljeno in smiselno, ker je Bog že prej človeka poiskal in našel. Ne bi ga mogli iskati, če nas on že prej ne bi bil našel. Že sama naša želja, podati se na pot iskanja, je Njegova. Največ, kar na pot iskanja lahko s seboj ponesemo, je naša živa želja, da nam srce ne ohromi, da se pustimo najti. Tri skupine ljudi: iskalci, ravnodušni, oblastniki Te tri skupine se pojavljajo v vsej zgodovini. Tudi danes živijo iskalci, ki jih žeja po resnici in Bogu. Tudi danes je mnogo kristjanov, ki sicer poznajo Kristusov nauk, vendar jim še ne misel ne pride, da bi ga uresničili v življenju. Kristusa ne iščejo, ker so prepričani, da so ga že našli. Vsak naj se vpraša, če svojo vero uresničuje v življenju. Morda je včasih tudi v naših cerkvenih skupnostih več organiziranja kot navdiha. Obstajajo tudi oblastniki ali mogočniki vseh vrst, ki ne prenesejo Kristusa in Cerkve. Ne trpijo nobenega, ne ob sebi, na nad seboj. Zato z različnimi sredstvi skušajo izriniti Kristusa iz javnega življenja in iz človeških src. Vse te skupine - iskalci, ravnodušneži in mogočniki - so usmerjeni na Jezusa Kristusa. Ob njem se ločijo duhovi. Kristus ne dopušča nevtralnosti - ali ga ljubiš ali zavračaš. Tudi ravnodušnost do njega pomeni zavračanje. pripravila: Lidija Golob