Zgodovina Vurberka in njegove bližnje okolice

nazaj na prvo stran

Na širšem območju Slovenskih goric je pred 18 milijoni let obstajalo plitvo, toplo morje, ki so ga poseljevali polži, školjke, korale, alge in druge živali. Njihovi ostanki so še danes vidni v litavskem apnencu , ki je nastal z usedanjem in je najtrši gradbeni material na območju Slovenskih goric. Kot gradbeni material so ga uporabljali že v rimskih časih pri gradnji Petovione oz. današnjega Ptuja in tudi vurberškega gradu. Kopali so ga v kamnolomu Reberca pri Spodnji Koreni in ga tovorili po dveh poteh. Skozi Grajensko dolino in po Dravi od Dvorjan. Obe poti sta se končali na Ptuju. Območje Vurberka je bilo poseljeno že pred okoli 5000 leti pred našim štetjem, ko so tu obstajale eneolitske oz. bakrenodobne naselbine. Za njimi so ostali le koščki oglja in nekaj črepinj. Na grajskem griču je bilo postavljeno gradišče (primitivna utrdba). V širši okolici Vurberka so bila najdena tudi gomilna grobišča, v katerih so bili mrliči pokopani skupaj s svojimi osebnimi predmeti. Po tovrstnih grobiščih, ki tam ležijo v gozdovih, je dobila ime tudi bližnja vas Gomila.

O prisotnosti Rimljanov na tem območju pričajo številne najdbe, predvsem nagrobniki in tudi ostanki mitreja, ki je bil leta 1827 najden pri Vurberku. Kult čaščenja boga Mitre so v te kraje prinesli rimski vojaki, ostanke svetišč oz. mitrejev pa so našli na širšem območju Ptuja. Norik je bilo rimsko ime za ozemlje Slovenije (in dela Avstrije) in je bil rimska provinca. Tod so živeli tudi Kelti od katerih so Rimljani prevzeli kulturo oblačenja in nošnjo nakita. O tem priča rimski nagrobnik s podobo noriške ženske, ki je vzidan v vzhodnem delu obzidja vurberške cerkve. Zgodovinarji tudi predvidevajo, da je mimo Vurberka in skozi Grajensko dolino tekla rimska cesta, ki je domnevno povezovala Petoviono (Ptuj) z drugimi pomembnimi kraji tistega časa. Njenih ostankov žal še niso odkrili. Iz Grajene do Ptuja je potekal tudi rimski vodovod. V Zgornjem Dupleku je bilo že leta 1939 odkrito staroslovansko skeletno grobišče, ki izvira iz 8. do 9. stoletja in priča o najzgodnejši naselitvi Slovanov v predalpski prostor. Podobna grobišča so našli tudi v Prekmurju, v Turnišču pri Ptuju, v Brezju nad Zrečami in na ptujskem gradu.

Ostanki prvega gradu na vurberškem griču izvirajo iz 12. stoletja. Grad je bil v lasti grofov Hollenburgov ali gospodov Vurberških, ki so ga poimenovali in mu dali značilen grb z zmajem. Prvič je bil omenjen leta 1244 z imenom Wirmberch. Leta 1267 je dal zaradi nepokorščine vurberških grofov češki kralj Otokar Drugi, grad razrušiti. Leta 1278 so ga obnovili in na novo sezidali gospodje Ptujski, po njihovem izumrtju, pa je grad prešel v last grofov Stubenbergov. Ti so sprejeli grb vurberških gospodov in leta 1446 pod vodstvom Ivana Hunjadija odbili napad Ogrov, leta 1493 pa še napad Turkov. V 16. stoletju so grad preuredili in ga utrdili z renesančnim obzidjem in obrambnimi stolpi. V tistem času je imel grad zelo pomembno vlogo v obrambi proti Turkom, obenem pa je bil tudi zatočišče okoliškim prebivalcem. Grofje so bili luteranci in zato so se v času protireformacije leta 1616 odselili v Nemčijo, grad pa prodali grofom Herbersteinom. Ti so ga prepustili grofom Attemsom, kasneje pa je grad spet postal last grofov Herbersteinov. Leta 1917 so ga ti zapustili in del bogate opreme prenesli na ptujski grad in v Gradec.

Po prvi svetovni vojni je ruski Rdeči križ v gradu uredil sanatorij za pljučne bolezni, ki je deloval vse do druge svtovne vojne. Takrat so grad zavzeli Nemci in ga spremenili v center za usposabljanje nemških vojaških in političnih komisarjev. To je bil glavni razlog, da so grad leta 1945, po nasvetu partizanov, bombardirala zavezniška letala. Velja omeniti, da na gradu takrat že dolgo ni bilo nobenega nemškega vojaka več in da bi bilo grad takoj po vojni možno obnoviti, a takratna politična oblast temu ni bila naklonjena. Eden najlepših slovenskih gradov je tako postal le vir gradbenega materiala za okoliške prebivalce! Kasneje je bilo notranje dvorišče gradu preurejeno v letno gledališče. Sedaj je vurberški grad znan po festivalu narodnozabavne glasbe in bioenergetskih točkah.

Ali ste vedeli da ...? so leta 1981 v Dvorjanah našli del mamutovega okla, ki je bil težak kar 50 kg, v premeru pa je meril celih 19 cm je bil iz Grajene na Ptuj speljan rimski vodovod se Vurberk prvič omenja že leta 1244, pod imenom Wirmberch je v zaselku Stražiše straža v srednjem veku nenehno oprezala za turško nevarnostjo se je na Vurberk v času svojega bega pred grofi Celjskimi, zatekla Veronika Deseniška so imeli grofje Stubenbergi od leta 1465 pravico do izpiranja zlata iz reke Drave na razdalji od mariborskega mosta do Ptuja so Turki plenili na območju Vurberka kar 6 -krat je bila v času turških vpadov na vurberškem gradu stalna posadka 30-ih mož (Čehov), ki so skrbeli za obrambo so v času okoli leta 1496 povečali in obnovili Marijino cerkev (cerkev, ki je stala na tem mestu pred današnjo) in na gradu sezidali kapelico je bil grad Vurberk v času turških vpadov oborožen s 50 puškami in topovi ter z obilno zalogo smodnika in 13 000 kroglami so bili grofje Stubenbergi luteranci (protestantske vere), kar bi jih v času protireformacije, skoraj stalo glave (zato so se leta 1616 odselili v Nemčijo) je grad Vurberk leta 1619 za 65 000 goldinarjev prešel v last grofov Herbersteinov je imel Vurberk pravico do lastnega sodstva že leta 1441 je bila Marijina cerkev (predhodnica današnje) prvič omenjena že leta 1333 je pod vurberško gospostvo ob koncu 16. stoletja spadalo kar 5 cerkva, med njimi tudi ptujskogorska je leta 1535 vurberško gospostvo od svojih podložnikov dobilo 8740 litrov pšenice, 37480 l rži, 36040 l ovsa, 32550 l vina, 630 l boba in 1100 litrov zdroba letno (in to še niso bili vsi dohodki) je vas Zlatoličje dobila ime po izpiranju dravskega zlata naj bi bil vodnjak na vurberškem gradu globok kar 72 metrov so prihodki od ribolova vurberškemu gospostvu prinašali kar petnajstino dohodkov se je leta 1532 skozi Gradec, Lipnico, Maribor in Ptuj (tudi mimo Vurberka) umikala 140 000 glava turška vojska pod poveljstvom sultana Sulejmana Veličastnega so leta 1643 v dravskih rokavih pod Vurberkom uplenili kar 86 funtov težkega bobra in da je pod Vurberkom do sredine 18. stoletja prebivala najmočnejša kolonija evropskih bobrov na slovenskem ozemlju, ki so jo kasneje iztrebili so v času turških vpadov na vurberškem gradu hranili 19 oklepov, 36 oklepnih ovratnikov, 17 polovičnih oklepov in mnogo orožja, v grajskem hlevu pa je prebivalo 21 konjev opremljenih za boj (nekatere od teh oklepov si lahko danes ogledate v Pokrajinskem muzeju na Ptuju) Vir: V ogledalu časa : zbornik občine Duplek / -Duplek : Občina, 2006 Zapisal: Aljoša Kramberger