Rojstvo Janeza Krstnika

nazaj na prvo stran

Nazaj na prispevek: Veliki šmaren

Pojdi na prispevek: Telovo

Podaj svoje mnenje

Vsako rojstvo je nov začetek, nastajanje novega, nikoli prej videnega. Rojstvo je dogodek, ki bi ga težko primerjali z drugimi dogodki: pred seboj imamo nebogljenega otroka, ki je popolnoma odvisen od matere, toda ta otrok je skrivnost, v sebi nosi življenjsko moč, ki bo spreminjala in oblikovala najprej njega samega in nato druge, s katerimi se bo srečeval. Otrok je na začetku kot prazna, nepopisana tabla, toda za seboj bo pustil neizbrisne sledi. Nekaj takega so doživljali sorodniki, znanci in prijatelji ob rojstvu Janeza Krstnika. Janez Krstnik, Jezusov predhodnik, se je rodil pol leta pred Jezusom in je poleg Jezusa in Marije edini svetnik, katerega rojstni dan obhaja Cerkev. V judovskih hribih jugozahodno od Jeruzalema sta imela svoj mirni dom duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta. Živela sta pravično, brez graje, v vseh Gospodovih postavah. Ista žalost pa je težila oba: bila sta brez otrok in v letih. Ko pa je nekoč Zaharija opravljal tempeljsko službo, se mu je prikazal nadangel Gabriel in mu naznanil: "Ne boj se, Zaharija, tvoja molitev je uslišana: Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. On sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo ... da naredi ljudstvo dovzetno za Gospoda" Tako je Elizabeta v visoki starosti, na začudenje mnogih ljudi, rodila sina Janeza. Ob rojstvu sina Janeza je Zaharija zapel čudovit slavospev, ki se po njem imenuje "Zaharijev slavospev". Napovedal je poslanstvo svojega sina; da bo prerok Najvišjega, da bo Gospodu pripravljal pot in da bo dal njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njegovih grehov. Cerkev moli ta slavospev vsak dan pri hvalnicah. Začne se z besedami: "Hvaljen Gospod, Bog naših očetov." Evangelist Luka je na koncu zapisal pomemben stavek: "Otrok je rasel in se krepil v duhu." Bog mu je dal takšne talente in darove, s katerimi je bil sposoben izpeljati poslanstvo. Hkrati mu je Bog vedno stal ob strani in ga krepil s svojo milostjo, da je lahko tvegal in neustrašeno oznanjal vse do mučeniške smrti. pripravila: Ksenija Rojko Mešič